Besedila

Eno zadnjih del Klavdija Palčiča nosi naslov Smrt junaka. V njem je prisotna vsa dramatičnost, moč, sila, ki jo zmore njegovo slikarstvo. V njegovem umetniškem izrazju lahko zaznamo barvno napetost, ostrino poteze in kompozicijsko zbranost, smisel bolečine in pojem poteženja v epski razsežnosti človeka zakoreninjenega v davnini, zato da nam spregovori o neizprosni današnjosti.

Tako v Palčičevih slikah kot v njegovih kipih večkrat naletimo na osebe ali čudna bitja iz mitološkega ali pravljičnega sveta: na junake, konje, na bolj ali manj fantastišna bitja lebdeča med zemljo in nebom, razpeta med silami dobrega in zla, med brezupnim hrepenenjem po vsemogočnosti in neizogibnim porazom.

Lahko se pripeti, da ob Pegazu in Sončnem vozu srečamo Sizifove in Ikarosove upodobitve, ki nam nenadoma prikličejo v spomin njihove drzne izzive in neuresničljive podvige; lahko pa nas iznenadijo volkodlaki, grozeče prikazni, ki nam ne bodo dovolile mirnega spanja.
Lahko prepoznamo tudi moške in ženske figure izmučenih potez, kot če bi iskale nek dokončen odgovor; moške in ženske, ki v tihem in dramatičnem kriku izpričujejo svojo nemoč, meje svojega bivanja.

Palčičeva umetnost ni le evokativna, še manj pripovedna: je umetnost, v kateri abstraktna in figurativna govorica tekmujeta za prevlado v izražanju, ki pa ostaja v dialektičnem prekrivanju potez, risbe in barv vedno in namenoma pomensko nedorečena.

Kar ostaja pritajeno, se tako spremeni v pretanjen dražljaj, ki gledalca prevzame in mu narekuje, da se z njim pomeri ter se do njega opredeli, kajti belo polje, informalna abstrakcija, poteza zahtevajo samostojno tolmačenje in domišlijo. Na ta način lahko od mitoloških citatov preidemo k obravnavanju bolj človeških zadev, ki se tičejo našega vsakdanjega in sodobnega življenja; tako se iz s tragiko nasičenega ozračja lahko porodi uporna zavest, lahko tudi občutek osvobajanja: v podoživljanju izkušnje, v sožutju z izraženim, z umetnostjo, ki jo očitno usmerjata pogumna angažiranost in stroga natančnost. Tudi tedaj, ko razglabljanje o človeku prekriva pretanjena ironija; ali tam, kjer nad dramatičnostjo dogajanja zapiha sapica blažje domišljije.

Franca Marri (prevedel Karlo Černic)